2.

125741

Znova sem se znašla na razpotju poti. Takoj sem pričela hoditi. Prišla sem do jase, ki je bila tudi danes polna prelepih cvetlic, ustavila sem se za trenutek, da sem uživala v prizoru. Nato sem se odpravila proti potočku in nadaljevala pot do reke. Tokrat Melanije ni bilo. To pomeni, da mi je povedala vse kar je morala in da se naslednjič vidimo, ko bo imela zame novo zgodbo. Začela sem hoditi vzdolž reke. Okolica je bila pusta. Nikjer ni bilo nobenih rož, dreves ali grmičkov. Povsod le pusti, obširni travniki. Po dolgem času hoje, sem v daljavi zagledala silhueto. Ko sem prišla bližje, sem že razločno videla majhnega možička. Postalo mi je jasno, zakaj moram vedeti njegovo ime, če želim govoriti z njim. Ignacij je bil škrmuc, oziroma škratek. Ti so znani po tem, da so majhni in zelo muhasti ter zviti. Za njihovo pozornost rabiš poznati eno njihovo lastnost (ime, najljubšo jed, najljubšo barvo itd.). V zameno za svoje informacije pa vedno želijo uslugo.
“Ignacij!” sem ga nagovorila. Obrnil se je in me pozorno gledal. Tudi jaz sem si ga ogledala. Imel je temne kratke lase in velike rjave oči. Po krajšem premoru, ko sem bila prepričana, da imam pridobljeno njegovo pozornost, sem nadeljevala: “Melanija me pošilja. Pravi, da mi moraš povedati nadaljevanje zgodbe.” Počasi in odločno mi je odgovoril z globokim glasom: “Ja, ja… Vem kaj ti moram povedati. Pridi, sprehodiva se.” Sledila sem mu in začel je pripovedovati. “Osnovno zgodbo že poznaš. Jaz pa ti bom povedal kako priti mimo treh čuvajev medaljona. Najprej boš naletela na sirene. Kot vrjetno že veš, so to hčerke grškega boga rek. So zelo nevarne in zvite, s čudovitim petjem pa privabijo mornarje. Če boš prišla do njih in jim pokazala, da si njihova prijateljica, jim naklonila malo pozornosti in jim podarila kakšno malenkost, te bodo takoj spustile naprej. Vse kar jim v življenju manjka, je malo pozornosti.” Ustavil se je za trenutek, da si oddahne. Nato je nadaljeval: “Nato te čakajo kiklopi. V naši deželi jih je malo, zato morda še nikoli nisi slišala zanje. To so velikani z enim očesom na sredi čela. Če se le da, se jih izogibaj. Zelo hitro namreč spreminjajo svoje obnašanje. Najprej bodo jezni, ker si prišla, v naslednjem trenutku pa bodo veseli nove družbe. Če ti ne uspe biti neopazna in te ujamejo, jim povej, da jih imaš rada. Če to še ne bo dovolj, jim povej, da jih ima cela dežela rada in morali bi te spustiti naprej. Kiklopi so najlažja ovira. Imajo občutek, da jih vsi sovražijo, ker so tako veliki. S tem, ko jim boš povedala, da jih imaš rada, jih boš tako razveselila, da bodo pozabili, da te nebi smeli spustiti naprej.” Zopet se je ustavil. Pogledal me je in na drobno kimal. Nato je spet začel: “Zadnji varuh pa je zmaj. Ta bo najtrši oreh. Star je več kot petsto let in je zelo moder. Postavil ti bo tri vprašanja, na katere boš morala odgovoriti. Če bodo odgovori pravilni, ti bo dal medaljon, če ne, pa boš imela za vedno prepoved vstopa v našo deželo. Ne znam ti povedati, kakšna bodo vprašanja, a zagotovo ne bodo lahka.”
Tu je prenehal z govorjenjem in iztegnil roko, ter pokazal na mošnjiček, ki sem ga imela zavezanega okoli pasu. Sploh nisem opazila, da ga imam. Vedela pa sem, da je to plačilo za njegov odgovor. Podala sem mu ga in takoj ga je odprl. Mošnjiček je bil poln gozdnih jagod. Zasmejala sem se, on pa je rekel, da jih je ob reki zelo težko najti. Nato sem se zbudila.

1.

tamara bizjak-travnik (5)

Znašla sem se sredi gozda.
Vedno se začne na istem mestu. Na razpotju dveh poti. Znajdem se tam, oblečena v temno zeleno obleko, ki ima na robovih s črno nitjo izvezene vrtnice. Moji temni lasje so skrbno spleteni v dolgo kito, za vratom pa nosim ogrlico, ki mi jo je podarila babica. Na tanki zlati ketni visi obesek s podobo keltskega križa. Le ta predstavlja most oziroma prehod med nebesi in zemljo, človeškim in božanskim, fizičnim in duhovnim. Krog na sredini je simbol neskončnosti in večne duhovne ljubezni. Ko mi je babica podarila ogrlico, mi je bilo trinajst let. Rekla je, da bom nekega dne razumela njen pomen in jo znala pametno uporabiti.
Stojim na razpotju in se odločam, katero pot bom izbrala. Vedno izberem isto. Tisto, ki vodi do prelepe jase. Do jase se pride po nekaj minutah hoje, na njej pa so ne glede na letni čas prečudovite cvetlice, ki omamno dišijo. Ob robu jase teče manjši potoček; če hodiš ob njem, kmalu prideš do reke, v katero se steka. Ob reki se gozd konča. Od tu naprej se razprostirajo zeleni travniki. Na teh travnikih ni nobenih cvetlic. So prazni, pusti. Ob reki me vedno čaka rusalka po imenom Melanija. Rusalke so vodne vile, ki imajo čudovito kožo, kot porcelan. Imajo zelo dolge, prelepe lase, oblečene pa so v prosojne obleke iz megle in zelo lepo pojejo. S svojo lepoto in glasom pa začarajo mimoidoče. Melanija je moja prijateljica. Nanjo se lahko vedno zanesem in vem, da me nebi nikoli na svetu začarala, zato ji zaupam.
“Pozdravljena,” me ogovori z nežnim glasom. ” Danes imam novo zgodbo zate.” Vsedem se zraven nje in jo pozorno poslušam. ” Nekega mrzlega majskega večera, se je Roberto, čarovnik iz oddaljenega mesta odločil, da bo našel medaljon, s katerim lahko zavlada celotni pokrajini, ki sega daleč na okoli. Odpravil se je na pot. Do medaljona je vodila le ena pot. Na tej poti pa je mogel mimo siren, mimo kiklopov in mimo zmaja. Vse tri ovire je uspešno premagal in nihče ne ve kako. Prišel je do medaljona , ga vzel in zavladal pokrajini. Bil je nepravičen vladar. Vendar mu usoda ni bila naklonjena. Umrl je zelo mlad, komaj sedem let po osvojitvi medaljona. Ob lastnikovi smrti pa se medaljon vrne na svoje prejšno mesto, v varstvo siren, kiklopov in zmaja.” Melanija se je za trenutek ustavila in si oddahnila. Potem je nadaljevala: ” Zdaj po dvanajstih letih od njegove smrti, pa smo ugotovili, da je imel sina. Sin je star petnajst let, toliko kot ti Livija. Slišal je zgodbo o svojem očetu in želi ga naslediti. Želi biti naslednji vladar naše pokrajine. To je lahko zelo nevarno za nas prebivalce. Moraš ga ustaviti.” Tu se je začel del, za katerega sem vedela, da ga moram še posebej pazljivo poslušati. Dala mi je napotke: ” Hodi ob reki, dokler ne srečaš prijaznega starejšega gospoda. On ti bo podal nadaljna navodila. Ime mu je Ignacij. Njegovega imena ne smeš pozabiti, sicer ne bo hotel govoriti s tabo.” Poljubila me je na čelo in rekla, naj bom previdna.
Negotovo sem se odpravila vzdolž reke in si rekla, da tokrat pot ne bo tako nevarna. Nato sem se zbudila.

Maske

theater_masks_by_pepper_blake-d4aoez2

Vsi imamo različne maske. Za maskami najdemo neko varno zavetje, za njimi se skrijemo. Če si nadanemo masko, nam ni treba pokazati, da smo ranljivi. Počutimo se zaščiteno in redko znamo pokazati naš pravi obraz. Nekateri se skrivajo za maskami trdoživosti, poguma, samovšečnosti, spet drugi za maskami veselja, zadovoljstva in sreče. Poleg tega, da nam maske nudijo neko namišljeno zaščito, pa lahko z njimi nevede tudi prizadanemo ljudi okoli nas.

Včasih je celo bolje, da pokažemo svoj pravi jaz, ne glede na to kakšen je. Le s pravim obrazom lahko poiščemo prave prijatelje, katerim lahko zaupamo. Poleg tega pa je skoraj nemogoče celo življenje živeti za masko. Če bi se ves čas skrivali za nečim, kar nam daje ‘moč’ in bi se čez nekaj let ozrli nazaj in iskali vesele, iskrene trenutke, bi jih bolj težko našli. Z uporabo mask naše življenje postaja laž. Ko se ljudem okoli sebe predstavimo z masko, jim dajemo lažen občutek o tem kako dobri, samozavestni, neustrašni itd. smo. Ko pa ta maska nekega dne odpade iz našega obraza, ker se nam ne ljubi več pretvarjati v družbi, lahko izgubimo vse prijatelje, to pa se ne zgodi zato, ker ne bi bili dobri ljudje, temveč zato, ker nismo bili iskreni.
Že od malih nog nas naši starši učijo, da je najbolje v vsakem primeru povedati resnico. Pa kaj potem če je resnica ta, da se nečesa bojimo, da smo z nečim obsedeni ali zasvojeni, da nam je všeč nekaj popolnoma drugega kot večini ostalim ljudem itd. Tega se ne bi smeli sramovati. Ljudje okoli nas nam bodo z veseljem prisluhnili in nam pomagali, ker bodo vedeli, da smo iskreni.

Zakaj bi torej nosili maske? Ne bomo mogli večno dajati lažnega vtisa ljudem okoli nas. Laž ima krate noge. In ta nauk si je dobro zapomniti. Ni treba, da so vsi fantje neustrašni in pogumni, vsa dekleta pa sramežjiva in poslušna. Vse, kar šteje je, da smo kar smo in se tega ne sramujemo, temveč se s tem spopademo in smo na našo osebnost ponosni. Tako bomo čez nekaj let lahko pogledali nazaj in si rekli, da smo imeli veliko iskrenih trenutkov, na katere se veseljem spomnimo.

Lara

All of me loves all of you

soft_love

Pesem Johna Legenda govori o tem, kako rad ima neko dekle. Govori o tem kako zelo jo ljubi. Dandanes nam je vedno težje reči osebi, ki nam pomeni največ, da jo ljubimo. Zakaj? Zakaj ne moremo svojega partnerja preprosto pogledati v oči in izgovoriti dve enostavni besedi? Mislim, da je razlogov zato več.

Prvi je ta, da vedno več ljudi išče partnerja samo zato, da bi se z njim lahko pokazali pred prijatelji, ali pa zato ker bi zveza pomenila večje materialno ugodje. Takšni ljudje preprosto ne razmišljajo o ljubezni. Svojega partnerja imajo samo za okras, da so videti bolj pomembni in posledično postanejo bolj popularni.
Drugi razlog pa je v tem, da ljudje postajamo nekakšni roboti. Ne zdi se nam več potrebno povedati svojih čustev, saj imamo za to razne spletne strani, kjer lahko čustva izrazimo, brez da bi osebo pogledali v oči. Mislim da če na nekem forumu napišemo, da imamo osebo najraje na svetu, ni enako kot pa če to naredimo osebno. Tu ne gre samo za ‘izpoved ljubezni’ svojim partnerjem. Vse skupaj je veliko večji problem, saj niti svojim staršem, ki so nam podarili življenje nismo sposobni reči da ju imamo najraje na svetu. Tudi svojemu prijatelju ali prijateljici ne moremo povedati, da smo jim hvaležni zato ker so z nami na vsakem koraku, pa naj bo ta dober ali pa slab.

Mislim, da ljudje preprosto ne upamo reči rad/a te imam. Ta stavek ljudem okoli nas razodane naša čustva, pokaže jim da smo ranljivi. In to je stvar, ki je danes ne želi kazati nihče. Prav tako mislim, da je za nas najbolje, da vsake toliko časa ljudem okoli sebe povemo kako pomembni so za nas. Če ne drugega, jim sporočimo, da so nepogrešljivi in da jih potrebujemo ob sebi ter da nam pomenijo največ na celem svetu. Torej, dragi moji… Če tega v kratkem še niste storili… Stopite do svojih staršev, bratov in sester, fanta ali punce, moža ali žene, starih staršev, najboljših prijateljev in jim povejte, da jih imate radi.

Lara

Brez predsodkov!

660789d03f81885967fcd7377ee4c2c0

Veliko ljudi ima danes predsodke, ki pa so neutemeljeni in prevzeti od drugih. Seveda to ni prav in vsi bi morali pomisliti na to, kakšno krivico delamo tistim, ki jih s predsodki prizadanemo.

Rodimo se brez predsodkov. Kot majhni otroci ne pomislimo na to, da je nekdo, ki ima drugačno barvo kože ali govori drugačen jezik od našeg,a manj vreden od nas ali celo čudaški. S sporazumevanjem pa predsodke prevzamemo od naših staršev, starih staršev in vrstnikov. Družba nas ‘nauči’ tega, da so ljudje, ki imajo drugačno barvo polti, ki govorijo drug jezik, ki verujejo v drugo vero, ki so drugače spolno usmerjeni, slabši oziroma bolj čudaški od nas samih. Skozi osnovno šolo in gimnazijo nam seveda želijo to mnenje spremeniti, a je takrat že prepozno. Ljudje imajo neutemeljene predsodke, katerih ne bi spremenili za nič na svetu. Vse skupaj je seveda zelo nezrelo in nepotrebno. Vsi ljudje smo si enaki. Vsi smo iz mesa in krvi. Tu ni izjem. Ni pomembna naša barva kože. Ni pomembno naše verovanje ali prepričanje. Ni pomemben jezik, ki ga govorimo. In ni pomemben spol sočloveka v katerega se zaljubimo. Navsezadnje smo vsi enaki. Vsi imamo čustva in vsi smo lahko prizadeti in izobčeni iz družbe zaradi njenega prepričanja. Marsikatero življenje je bilo oteženo zaradi predsodkov in ljudi, ki so premalo razmislili o posledicah govorjenja neumnih stvari.

V današnjem svetu so že mnogi dokazali, da predsodki ne držijo. Mnogi so se uprli neutemeljenemu razmišljanju in pri tem tudi uspeli. Vendar ima na žalost še vedno preveč ljudi pomisleke glede enakosti. Tem ljudem se očitno ne da dokazati da se motijo in celo življenje bodo živeli v zmoti ter bili prikrajšani za marsikatero dobro izkušnjo.

Lara