1.

tamara bizjak-travnik (5)

Znašla sem se sredi gozda.
Vedno se začne na istem mestu. Na razpotju dveh poti. Znajdem se tam, oblečena v temno zeleno obleko, ki ima na robovih s črno nitjo izvezene vrtnice. Moji temni lasje so skrbno spleteni v dolgo kito, za vratom pa nosim ogrlico, ki mi jo je podarila babica. Na tanki zlati ketni visi obesek s podobo keltskega križa. Le ta predstavlja most oziroma prehod med nebesi in zemljo, človeškim in božanskim, fizičnim in duhovnim. Krog na sredini je simbol neskončnosti in večne duhovne ljubezni. Ko mi je babica podarila ogrlico, mi je bilo trinajst let. Rekla je, da bom nekega dne razumela njen pomen in jo znala pametno uporabiti.
Stojim na razpotju in se odločam, katero pot bom izbrala. Vedno izberem isto. Tisto, ki vodi do prelepe jase. Do jase se pride po nekaj minutah hoje, na njej pa so ne glede na letni čas prečudovite cvetlice, ki omamno dišijo. Ob robu jase teče manjši potoček; če hodiš ob njem, kmalu prideš do reke, v katero se steka. Ob reki se gozd konča. Od tu naprej se razprostirajo zeleni travniki. Na teh travnikih ni nobenih cvetlic. So prazni, pusti. Ob reki me vedno čaka rusalka po imenom Melanija. Rusalke so vodne vile, ki imajo čudovito kožo, kot porcelan. Imajo zelo dolge, prelepe lase, oblečene pa so v prosojne obleke iz megle in zelo lepo pojejo. S svojo lepoto in glasom pa začarajo mimoidoče. Melanija je moja prijateljica. Nanjo se lahko vedno zanesem in vem, da me nebi nikoli na svetu začarala, zato ji zaupam.
“Pozdravljena,” me ogovori z nežnim glasom. ” Danes imam novo zgodbo zate.” Vsedem se zraven nje in jo pozorno poslušam. ” Nekega mrzlega majskega večera, se je Roberto, čarovnik iz oddaljenega mesta odločil, da bo našel medaljon, s katerim lahko zavlada celotni pokrajini, ki sega daleč na okoli. Odpravil se je na pot. Do medaljona je vodila le ena pot. Na tej poti pa je mogel mimo siren, mimo kiklopov in mimo zmaja. Vse tri ovire je uspešno premagal in nihče ne ve kako. Prišel je do medaljona , ga vzel in zavladal pokrajini. Bil je nepravičen vladar. Vendar mu usoda ni bila naklonjena. Umrl je zelo mlad, komaj sedem let po osvojitvi medaljona. Ob lastnikovi smrti pa se medaljon vrne na svoje prejšno mesto, v varstvo siren, kiklopov in zmaja.” Melanija se je za trenutek ustavila in si oddahnila. Potem je nadaljevala: ” Zdaj po dvanajstih letih od njegove smrti, pa smo ugotovili, da je imel sina. Sin je star petnajst let, toliko kot ti Livija. Slišal je zgodbo o svojem očetu in želi ga naslediti. Želi biti naslednji vladar naše pokrajine. To je lahko zelo nevarno za nas prebivalce. Moraš ga ustaviti.” Tu se je začel del, za katerega sem vedela, da ga moram še posebej pazljivo poslušati. Dala mi je napotke: ” Hodi ob reki, dokler ne srečaš prijaznega starejšega gospoda. On ti bo podal nadaljna navodila. Ime mu je Ignacij. Njegovega imena ne smeš pozabiti, sicer ne bo hotel govoriti s tabo.” Poljubila me je na čelo in rekla, naj bom previdna.
Negotovo sem se odpravila vzdolž reke in si rekla, da tokrat pot ne bo tako nevarna. Nato sem se zbudila.

Advertisements

One thought on “1.

  1. Pingback: Slovenian Bloggers 28. 7. – 3. 8. 2014 |

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s