2.

125741

Znova sem se znašla na razpotju poti. Takoj sem pričela hoditi. Prišla sem do jase, ki je bila tudi danes polna prelepih cvetlic, ustavila sem se za trenutek, da sem uživala v prizoru. Nato sem se odpravila proti potočku in nadaljevala pot do reke. Tokrat Melanije ni bilo. To pomeni, da mi je povedala vse kar je morala in da se naslednjič vidimo, ko bo imela zame novo zgodbo. Začela sem hoditi vzdolž reke. Okolica je bila pusta. Nikjer ni bilo nobenih rož, dreves ali grmičkov. Povsod le pusti, obširni travniki. Po dolgem času hoje, sem v daljavi zagledala silhueto. Ko sem prišla bližje, sem že razločno videla majhnega možička. Postalo mi je jasno, zakaj moram vedeti njegovo ime, če želim govoriti z njim. Ignacij je bil škrmuc, oziroma škratek. Ti so znani po tem, da so majhni in zelo muhasti ter zviti. Za njihovo pozornost rabiš poznati eno njihovo lastnost (ime, najljubšo jed, najljubšo barvo itd.). V zameno za svoje informacije pa vedno želijo uslugo.
“Ignacij!” sem ga nagovorila. Obrnil se je in me pozorno gledal. Tudi jaz sem si ga ogledala. Imel je temne kratke lase in velike rjave oči. Po krajšem premoru, ko sem bila prepričana, da imam pridobljeno njegovo pozornost, sem nadeljevala: “Melanija me pošilja. Pravi, da mi moraš povedati nadaljevanje zgodbe.” Počasi in odločno mi je odgovoril z globokim glasom: “Ja, ja… Vem kaj ti moram povedati. Pridi, sprehodiva se.” Sledila sem mu in začel je pripovedovati. “Osnovno zgodbo že poznaš. Jaz pa ti bom povedal kako priti mimo treh čuvajev medaljona. Najprej boš naletela na sirene. Kot vrjetno že veš, so to hčerke grškega boga rek. So zelo nevarne in zvite, s čudovitim petjem pa privabijo mornarje. Če boš prišla do njih in jim pokazala, da si njihova prijateljica, jim naklonila malo pozornosti in jim podarila kakšno malenkost, te bodo takoj spustile naprej. Vse kar jim v življenju manjka, je malo pozornosti.” Ustavil se je za trenutek, da si oddahne. Nato je nadaljeval: “Nato te čakajo kiklopi. V naši deželi jih je malo, zato morda še nikoli nisi slišala zanje. To so velikani z enim očesom na sredi čela. Če se le da, se jih izogibaj. Zelo hitro namreč spreminjajo svoje obnašanje. Najprej bodo jezni, ker si prišla, v naslednjem trenutku pa bodo veseli nove družbe. Če ti ne uspe biti neopazna in te ujamejo, jim povej, da jih imaš rada. Če to še ne bo dovolj, jim povej, da jih ima cela dežela rada in morali bi te spustiti naprej. Kiklopi so najlažja ovira. Imajo občutek, da jih vsi sovražijo, ker so tako veliki. S tem, ko jim boš povedala, da jih imaš rada, jih boš tako razveselila, da bodo pozabili, da te nebi smeli spustiti naprej.” Zopet se je ustavil. Pogledal me je in na drobno kimal. Nato je spet začel: “Zadnji varuh pa je zmaj. Ta bo najtrši oreh. Star je več kot petsto let in je zelo moder. Postavil ti bo tri vprašanja, na katere boš morala odgovoriti. Če bodo odgovori pravilni, ti bo dal medaljon, če ne, pa boš imela za vedno prepoved vstopa v našo deželo. Ne znam ti povedati, kakšna bodo vprašanja, a zagotovo ne bodo lahka.”
Tu je prenehal z govorjenjem in iztegnil roko, ter pokazal na mošnjiček, ki sem ga imela zavezanega okoli pasu. Sploh nisem opazila, da ga imam. Vedela pa sem, da je to plačilo za njegov odgovor. Podala sem mu ga in takoj ga je odprl. Mošnjiček je bil poln gozdnih jagod. Zasmejala sem se, on pa je rekel, da jih je ob reki zelo težko najti. Nato sem se zbudila.

Advertisements

One thought on “2.

  1. Pingback: Slovenian Bloggers 4. – 10. 8. 2014 | Vesna en violet

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s