5.

Furioso_dragon-13-Tudi danes je bilo vse drugače. Namesto sredi gozda sem se znašla pred ogromno jamo. Sklepala sem, da je to jama, v kateri se nahaja star, moder zmaj. Ignacij mi je rekel, da mi bo zmaj postavil tri vprašanja, ki ne bodo lahka. To mi je povzročalo velike skrbi. Že kar nekaj časa namreč hodim v to deželo v sanjah in do zdaj še nisem videla nobenega meni podobnega. Vsa bitja, vsi prebivalci te dežele, imajo neke nadnaravne sposobnosti, ali pa bi v pravem svetu veljali za spake. Če nisem srečala nobenega meni podobnega sklepam, da nas je navadnih smrtnikov tukaj zelo malo. Če bi mi zmaj zaradi nepravilnih odgovorov prepovedal vstop v deželo, bi izgubila moje sanje. Izgubila bi edini kraj, kjer lahko spremenim nekaj slabega v dobro. V pravem svetu, v mojem življenju imam občutek, da ne glede na to koliko se trudim spremeniti stvari na boljše, mi ne bo nikoli uspelo. Pri nas doma se starša neprestano kregata. Karkoli jima rečem, je narobe, tako da večino časa sploh ne govorimo. Ko pridem v šolo, starejši fantje pretepajo mlajše, popularna dekleta zaničujejo ostale deklice in če v zvezi s tem karkoli rečem, izpadem kot najslabša oseba na šoli. Pravzaprav bi lahko rekla, da nimam nobenih prijateljev. Nimam nikogar, ki bi mu lahko zaupala moje probleme in nikogar, ki bi mi stal ob strani in me poslušal. Tudi kadar poskušam koga osrečiti, se ne zmenijo za to. V deželi pa je popolnoma drugače. Z vsemi bitji lahko delim karkoli mi leži na duši. Imam moč, da jim pomagam, da jim stojim ob strani in dajem jim novo upanje. V deželi lahko prebivalcem nudim vse, kar meni v realnem svetu manjka. In zato je ta dežela vse kar imam. Zvečer komaj čakam, da zaspim, saj vem, da bom nekomu polepšala dan. Pa čeprav se vse skupaj dogaja v sanjah.
Ta dežela je zadnja stvar, ki sem jo želela izgubiti, zato sem se opogumila in stopila v jamo. “Pozdravljena Livija.” me je nagovoril glas. “Vedel sem, da boš prišla. No, stopi bliže.” Stopila sem v notranjost jame in zagledala ogromnega zmaja. Bil je tako mogočen, da bi se ga ustrašil vsak, ki bi ga srečal. Imela sem široko odprta usta in komaj sem dihala. Bilo me je tako strah, da si nisem upala niti premakniti. “Ne boj se me.” je rekel. “Če bi ti želel škodovati bi to storil že, ko si bila na poti.” Po teh besedah sem se malo sprostila in spet normalno zadihala. “Vem, da ti je Ignacij že povedal, da sem star in pameten. Ni pa ti povedal, da vem kakšna prihodnost čaka to deželo in tebe. Vem praktično vse, tako da me ne moreš pretentati. Postavil ti bom tri vprašanja, na katere mi boš odgovarjala naslednič ko se vidiva. Do takrat pa ti bom dal čas za premislek. Če mi boš na vprašanja odgovorila pravilno, boš dobila medaljon in z njim boš lahko naredila karkoli želiš. Če pa bodo odgovori napačni, ti bo od te dežele ostal le star spomin. Si vse skupaj razumela?” “Sem.” sem odgovorila.
“No, potem ti lahko povem vprašanja. Prvo vprašanje je sledeče: Kaj želiš postati, ko boš velika? Ne pozabi, da vem kaj boš postala in moraš dobro premisliti kaj boš odgovorila. Drugo vprašanje je: Kaj ti je najpomembnejša stvar v življenju? In zadnje vprašanje, ki pa je najtežje je: Kaj je življenje?” Naredil je kratek premor, nato je dejal: “Še enkrat te moram spomniti, da poznam odgovore na vprašanja in da vprašanja niso lahka, čeprav se ti tako zdi. Moj edini nasvet zate pa je: pričakuj nepričakovano. Naslednjič, ko se vidiva, pričakujem dobre odgovore Livija. Ne razočaraj me.”
Še preden sem mu lahko odgovorila, sem se zbudila.

Advertisements

4.

thumb

Danes je bilo vse skupaj drugače. Znašla sem ob reki, na ovinku po katerem sem prejšnjič prišla do siren. “Čudno. Nikoli se še nisem znašla drugje kot na razpotju poti.” sem dejala sama pri sebi. Nato sem se spomnila, da mi je Nia naročila, da ne smem izgubljati časa. Nisem iskala vzroka za pojav na drugem kraju, temveč sem začela teči po poti naprej. Šla sem mimo jezera, ki je bilo prav tako veličastno kot zadnjič, vendar danes tu ni bilo nobene sirene. Nadaljevala sem s potjo, ki pa se je začela rahlo vzpenjati.
Ko sem prišla na vrh hriba, sem zagledala nekakšno vas. Bila je ogromna in prav take so bile tudi hiše v njej. Bile so zelo visoke in široke. Ceste so bile prav tako širše ko običajno. Že na prvi pogled sem lahko ugotovila, da je to vas kiklopov. Dvakrat sem globoko vdihnila in pogumno stopila po poti naprej. Kmalu sem zagledala prvega kiklopa. Bil je velikan, z enim očesom na sredi glave. Nikoli prej nisem videla česa tako strašnega. Gledala sem okoli sebe, če je kje mogoče še kakšna druga pot, vendar je vse kazalo na to, da bom morala naravnost skozi vas. Na levi strani je bil gozd, za katerega vem že iz prejšnjih izkušenj, da ga ni pametno prečkati, na desni strani pa je bila mlaka, ki je bila prav tako neprehodna. Prišla sem do vrat, skozi katera se pride v vas in iz nje. Samo upala sem lahko, da me na drugi strani vasi čakajo enaka vrata in da bo pot do tam lahka. Vendar pa so mi že vrata predstavljala prvi problem. Bila so ogromna in težka. Nikakor jih nisem mogla odpreti sama. Zato sem morala počakati, da bo iz vasi prišel eden od kiklopov in bom medtem lahko smuknila v vas. Po približno dvajsetih minutak čakanja, se je kiklop le odločil priti ven. Ko so se vrata začela zapirati sem hitro stekla in tako prišla v vas.
Poskušala sem biti neopazna. Hodila sem tik ob stenah hiš in kadar je prišelmimo kak kiklop, sem se hitro skrila v kakšno grmovje ali pa za vogal hiše. Bila sem že skoraj na polovici vasi, ko je nekaj za mano zaropotalo. Bil je kiklop, vendar je bil še otrok. Kljub temu, da je bil najverjetneje mlajši od mene je bil dvakrat večji in seveda sem se ga ustrašila. Otrok je začel na ves glas jokati, jaz pa se nisem imela časa skriti, saj so hitro prihiteli njegovi starši. Zagledali so me, me zgrabili in nesli v nekakšno kletko na trg. Tam so me pustili čakati kakšno uro, nato pa je prišel kiklop, ki je bil od vseh kar sem jih danes videla, najbolj grozen.
Videlo se je, da se ga vsi v vasi bojijo. Spregovoril je z globokim glasom: “Kaj hočeš od nas? Po kaj si prišla?” Bilo me je strah, vendar sem vedela, da mu moram odgovoriti. ” Vašo vas moram samo prečkati, saj je na poti do medaljona, ki ga želim dobiti.” sem rekla. “Kaj ti bo medaljon?” me je vprašal. “Z njim lahko rešim svoje prijatelje.” sem mu odgovorila. “Imaš prijatelje?” je vprašal. Pokimala sem mu v odgovor. “Čudno.” je dejal. “Povej mi, kako se nam boš odkupila za vdor v našo vas in spustili te bomo naprej.” “Ime mi je Livija. Kako je ime tebi?” sem poskušala zavlečevati. “Jaz sem Sergej. Nisi mi odgovorila na vprašanje Livija. Ne preizkušaj moje potrpežljivosti. Sicer pa sem vesel, da si tu. Nam vsaj ni dolgčas.” “Ne. Ne bom preizkušala tvoje potrpežljivosti. Prav tako pa ne morem ostati dolgo in vam krajšati časa. Res moram hitro naprej. Imam pa sporočilo za vas… Zelo vas imam rada in tudi cela dežela vas ima rada.” Na tem mestu sem utihnila in upala, da bo to dovolj za nadaljevanje poti. “Oooo kako lepo! Ste slišali vaščani? Vsi nas imajo radi!” se je veselil kiklop. Vsi skupaj so bili tako veseli, da so pozabili name. Opogumila sem se in dejala: ” Sergej, bi me lahko sedaj izpustil. Kajti to deželo, ki vas ima rada moram rešiti in zelo se mi mudi.” “Seveda Livija. Pospremil te bom na drugo stran vasi, od tam pa lahko pot nadaljuješ.” “Hvala.” sem dejala in se mu nasmehnila. Pospremil me je na drugo stran vasi in mi zaželel vso srečo pri reševanju dežele. Stopila sem skozi vrata in se zbudila.

3.

something-like-a-mermaid-micketo-24872730-1200-886

Kot ponavadi sem se znašla na razpotju poti. Počasi sem začela hoditi, prišla do jase in se na njej ustavila. Danes so bile cvetlice na njej še posebej lepe in so še posebej lepo dišale. Pomislila sem na mojo današnjo nalogo. Prve varuhinje medaljona so sirene. Spomnila sem se Ignacijevih besed. Rekel je, da če bom sirenam naklonila pozornost in jim dala kakšno malenkost, me bodo pustile naprej. Odločila sem se, da jim naberem šopek teh prečudovitih rož. Izbrala sem cvetlice rožnate in vijolične barve. Precej časa sem se zadržala na jasi, šopek pa je postajal čedalje večji. Ko sem končala z nabiranjem rož, sem se odpravila naprej. Že sem bila mimo potočka in že lep čas sem hodila vzdolž reke. Ponovno so me obdajali pusti travniki. Vendar siren ni bilo nikjer. Nikoli jaz ne iščem bitij, vedno bitja poiščejo mene. Pričenjalo me je skrbeti, saj sem hodila že dolgo časa, siren pa ni bilo nikjer. Tudi nikogar drugega ni bilo, ki bi ga lahko prosila za pomoč.
Kar na enkrat pa je pot vzdolž reke ostro zavila na desno. Tako daleč nisem bila še nikoli. Postalo me je strah, vendar sem kljub temu nadaljevala. Čez nekaj časa sem prišla do ogromnega jezera. Bilo je temno modre barve in tako veliko, da se ni videlo kje se konča. Obdajala so ga drevesa, med katerimi so rastli številni grmički. Vse skupaj je bilo čudovito. Na obrežju jezera sem opazila sirene. Bilo jih je pet in bile so prelepe. Imele so dolge lase in rep, ki je bil raznih barv, njegove luske pa so se lesketale. Previdno sem stopila bliže. Ena od njih me je zagledala in se nasmehnila. Imela je prečudovit nasmeh. Nasmehnila sem se nazaj in začela govoriti: “Pozdravljene. Moje ime je Livija. Iščem medaljon in slišala sem, da ste ve prve varuhinje le tega.” “Prav si slišala.” mi je odgovorila sirena, ki me je prva opazila prihajati. “Kako nas boš prepričala, da si zaslužiš pot naprej, do medaljona?” Globoko sem vdihnila in se nasmehnila. “Niste mi povedale svojih imen.” Želela sem se bolje spoznati z njimi in to je bil dober začetek pogovora. Spet je spregovorila ista sirena kot prej: “Jaz sem Nia. To pa so Nikol, Najla, Nateja in Neila.” “Ste sestre?” sem vprašala. “Da. Zdaj pa je čas, da se nehaš izmikati. Odgovori na moje vprašanje!” Bila je razdražena. Postalo me je zelo strah. Šopek mi je skoraj padel iz rok, tako zelo sem se je ustrašila. Zbrala sem pogum in stopila čisto blizu njih. Pomolila sem jim šopek in čisto potihem dejala: “Želim biti vaša prijateljica.”
Vseh pet siren se je široko nasmehnilo. Nia je vzela šopek h sebi in ga poduhala. “Čudovit je!” je rekla. Vse skupaj so rekle v en glas: “Hvala ti.” Nikol mi je z roko nakazala naj pridem bliže. Stopila sem do nje, ona pa me je objela in mi na uho šepnila: “Bravo punčka, izkazala si se. Nekaj imam zate.” V roko mi je stisnila bakren prstan s sinje modrim kamenčkom. “Na poti ti bo prišel prav, zato ga imej ves čas pri sebi.” je rekla. Spet je začela govoriti Nia: “Čestitamo.” Vzela si je kratek odmor in me pogledala globoko v oči ter se mi nasmejala. “Prepričala si nas, da si zaslužiš iti naprej po poti do medaljona. Vendar zapomni si. Pot je dolga, nikar ne izgubljaj časa.” “Ne bom.” sem odvrnila in se ponosno nasmehnila. “Potem pa pojdi. Srečno!” je dejala in vseh pet siren je odplavalo stran. Še zadnjič sem pogledala na jezero in se odpravila po poti naprej. Nato sem se zbudila.