5.

Furioso_dragon-13-Tudi danes je bilo vse drugače. Namesto sredi gozda sem se znašla pred ogromno jamo. Sklepala sem, da je to jama, v kateri se nahaja star, moder zmaj. Ignacij mi je rekel, da mi bo zmaj postavil tri vprašanja, ki ne bodo lahka. To mi je povzročalo velike skrbi. Že kar nekaj časa namreč hodim v to deželo v sanjah in do zdaj še nisem videla nobenega meni podobnega. Vsa bitja, vsi prebivalci te dežele, imajo neke nadnaravne sposobnosti, ali pa bi v pravem svetu veljali za spake. Če nisem srečala nobenega meni podobnega sklepam, da nas je navadnih smrtnikov tukaj zelo malo. Če bi mi zmaj zaradi nepravilnih odgovorov prepovedal vstop v deželo, bi izgubila moje sanje. Izgubila bi edini kraj, kjer lahko spremenim nekaj slabega v dobro. V pravem svetu, v mojem življenju imam občutek, da ne glede na to koliko se trudim spremeniti stvari na boljše, mi ne bo nikoli uspelo. Pri nas doma se starša neprestano kregata. Karkoli jima rečem, je narobe, tako da večino časa sploh ne govorimo. Ko pridem v šolo, starejši fantje pretepajo mlajše, popularna dekleta zaničujejo ostale deklice in če v zvezi s tem karkoli rečem, izpadem kot najslabša oseba na šoli. Pravzaprav bi lahko rekla, da nimam nobenih prijateljev. Nimam nikogar, ki bi mu lahko zaupala moje probleme in nikogar, ki bi mi stal ob strani in me poslušal. Tudi kadar poskušam koga osrečiti, se ne zmenijo za to. V deželi pa je popolnoma drugače. Z vsemi bitji lahko delim karkoli mi leži na duši. Imam moč, da jim pomagam, da jim stojim ob strani in dajem jim novo upanje. V deželi lahko prebivalcem nudim vse, kar meni v realnem svetu manjka. In zato je ta dežela vse kar imam. Zvečer komaj čakam, da zaspim, saj vem, da bom nekomu polepšala dan. Pa čeprav se vse skupaj dogaja v sanjah.
Ta dežela je zadnja stvar, ki sem jo želela izgubiti, zato sem se opogumila in stopila v jamo. “Pozdravljena Livija.” me je nagovoril glas. “Vedel sem, da boš prišla. No, stopi bliže.” Stopila sem v notranjost jame in zagledala ogromnega zmaja. Bil je tako mogočen, da bi se ga ustrašil vsak, ki bi ga srečal. Imela sem široko odprta usta in komaj sem dihala. Bilo me je tako strah, da si nisem upala niti premakniti. “Ne boj se me.” je rekel. “Če bi ti želel škodovati bi to storil že, ko si bila na poti.” Po teh besedah sem se malo sprostila in spet normalno zadihala. “Vem, da ti je Ignacij že povedal, da sem star in pameten. Ni pa ti povedal, da vem kakšna prihodnost čaka to deželo in tebe. Vem praktično vse, tako da me ne moreš pretentati. Postavil ti bom tri vprašanja, na katere mi boš odgovarjala naslednič ko se vidiva. Do takrat pa ti bom dal čas za premislek. Če mi boš na vprašanja odgovorila pravilno, boš dobila medaljon in z njim boš lahko naredila karkoli želiš. Če pa bodo odgovori napačni, ti bo od te dežele ostal le star spomin. Si vse skupaj razumela?” “Sem.” sem odgovorila.
“No, potem ti lahko povem vprašanja. Prvo vprašanje je sledeče: Kaj želiš postati, ko boš velika? Ne pozabi, da vem kaj boš postala in moraš dobro premisliti kaj boš odgovorila. Drugo vprašanje je: Kaj ti je najpomembnejša stvar v življenju? In zadnje vprašanje, ki pa je najtežje je: Kaj je življenje?” Naredil je kratek premor, nato je dejal: “Še enkrat te moram spomniti, da poznam odgovore na vprašanja in da vprašanja niso lahka, čeprav se ti tako zdi. Moj edini nasvet zate pa je: pričakuj nepričakovano. Naslednjič, ko se vidiva, pričakujem dobre odgovore Livija. Ne razočaraj me.”
Še preden sem mu lahko odgovorila, sem se zbudila.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s