6.

f489

Čudno. Že dva dni nisem imela sanj. Postajala sem vedno bolj razdražljiva in slabe volje. Nikoli prej se mi ni zgodilo, da bi ostala brez mojih sanj. Počutila sem grozno, saj nisem vedela zakaj se vse skupaj dogaja. Bili sta dve možnosti. Prva je, da mi je zmaj dal čas za razmislek in me ne bo poklical nazaj v deželo, dokler ne najdem pravega odgovora. Druga možnost pa je, da že v naprej ve moje odgovore in me zato, ker so nepravilni, noče več spustiti v deželo. To pomeni, da sem izgnana in ta možnost mi ni prav nič všeč. Ker nisem hotela ostati brez sanj, sem se odločila, da bom še danes našla odgovore na vprašanja. Zaprla sem oči in začela razmišljati.

Kaj želim postati ko bom velika? To je prvo vprašanje. Ne zdi se mi težko. Od vedno si želim postati učiteljica. Rada bi učila majhne otroke in jim povedala kaj je prav in narobe. Rada bi jih vzgojila v boljše ljudi. Ko sem to omenila mami, se je začela smejati in mi rekla, da stavi, da bom razočarana, ko bom spoznala, da jih ne morem vzgojiti. Pravi, da je to delo staršev. Kaj pa, če ima prav? Kaj če bom res razočarana? Jabolko konec koncev res ne pade daleč od drevesa. Zadnja stvar, ki bi jo hotela je, da bom celo življenje razočarana, ker sem se odločila, da bom učiteljica in bila pri tem tako naivna, da sem mislila, da bom dejansko lahko kaj spremenila. Kaj torej želim postati ko bom velika? Medtem, se mi je v glavi že pojavilo naslednje vprašanje. Kaj ti je najpomembnejša stvar v življenju? Veliko otrok bi reklo moja mami ali moj oči. Jaz pa ne vem. Je veliko stvari, brez katerih ne bi zmogla skozi življenje. Kljub temu, da ne govorimo veliko, sta mi starša vseeno edina opora v težkih časih. Čeprav imam občutek, da se jima ne ljubi ukvarjati s problemi najstnice vem, da ko jima bom želela kaj povedati, da bosta poslušala, pa tudi če ne z veseljem. Vendar je moja opora tudi dežela v katero hodim v sanjah. Tudi brez nje nebi mogla živeti. Tam imam prijatelje, ki me poslušajo. Ne zanima me ali so resnični ali izmišljeni. Vseeno lahko govorim z njimi in imam ob tem občutek, da me razumejo. Kaj mi je torej najpomembnejša stvar v življenju? Iskreno povedano… niti sanja se mi ne. V obupu, ker nisem mogla najti odgovorov, so mi v oči stopile solze. Obrisala sem si jih in začela razmišljati še o zadnjem vprašanju. Kaj je življenje? Kolikor vem, je to vse kar je okoli nas. Vse je življenje. To, da hodimo okoli, se pogovarjamo, mislimo, slišimo, vidimo in čutimo, to so čudeži življenja. Rekel je, da je to vprašanje najtežje. Zakaj? Nanj sem najprej našla odgovor. Mogoče to ni popoln odgovor? Kaj manjka?

Obupala sem nad iskanjem odgovorov. Realnost mi res ni bila všeč. Če bi bila zdaj v sanjah, bi mi morda lahko kdo pomagal. Odločila sem se, da bom še enkrat poskusila vstopiti v deželo. “Preden zaspim, lahko še malo premislim glede odgovorov,” sem dejala, a še preden sem začela razmišljati o tem, kaj želim postati, sem zaspala.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s