Maske

theater_masks_by_pepper_blake-d4aoez2

Vsi imamo različne maske. Za maskami najdemo neko varno zavetje, za njimi se skrijemo. Če si nadanemo masko, nam ni treba pokazati, da smo ranljivi. Počutimo se zaščiteno in redko znamo pokazati naš pravi obraz. Nekateri se skrivajo za maskami trdoživosti, poguma, samovšečnosti, spet drugi za maskami veselja, zadovoljstva in sreče. Poleg tega, da nam maske nudijo neko namišljeno zaščito, pa lahko z njimi nevede tudi prizadanemo ljudi okoli nas.

Včasih je celo bolje, da pokažemo svoj pravi jaz, ne glede na to kakšen je. Le s pravim obrazom lahko poiščemo prave prijatelje, katerim lahko zaupamo. Poleg tega pa je skoraj nemogoče celo življenje živeti za masko. Če bi se ves čas skrivali za nečim, kar nam daje ‘moč’ in bi se čez nekaj let ozrli nazaj in iskali vesele, iskrene trenutke, bi jih bolj težko našli. Z uporabo mask naše življenje postaja laž. Ko se ljudem okoli sebe predstavimo z masko, jim dajemo lažen občutek o tem kako dobri, samozavestni, neustrašni itd. smo. Ko pa ta maska nekega dne odpade iz našega obraza, ker se nam ne ljubi več pretvarjati v družbi, lahko izgubimo vse prijatelje, to pa se ne zgodi zato, ker ne bi bili dobri ljudje, temveč zato, ker nismo bili iskreni.
Že od malih nog nas naši starši učijo, da je najbolje v vsakem primeru povedati resnico. Pa kaj potem če je resnica ta, da se nečesa bojimo, da smo z nečim obsedeni ali zasvojeni, da nam je všeč nekaj popolnoma drugega kot večini ostalim ljudem itd. Tega se ne bi smeli sramovati. Ljudje okoli nas nam bodo z veseljem prisluhnili in nam pomagali, ker bodo vedeli, da smo iskreni.

Zakaj bi torej nosili maske? Ne bomo mogli večno dajati lažnega vtisa ljudem okoli nas. Laž ima krate noge. In ta nauk si je dobro zapomniti. Ni treba, da so vsi fantje neustrašni in pogumni, vsa dekleta pa sramežjiva in poslušna. Vse, kar šteje je, da smo kar smo in se tega ne sramujemo, temveč se s tem spopademo in smo na našo osebnost ponosni. Tako bomo čez nekaj let lahko pogledali nazaj in si rekli, da smo imeli veliko iskrenih trenutkov, na katere se veseljem spomnimo.

Lara

Advertisements

All of me loves all of you

soft_love

Pesem Johna Legenda govori o tem, kako rad ima neko dekle. Govori o tem kako zelo jo ljubi. Dandanes nam je vedno težje reči osebi, ki nam pomeni največ, da jo ljubimo. Zakaj? Zakaj ne moremo svojega partnerja preprosto pogledati v oči in izgovoriti dve enostavni besedi? Mislim, da je razlogov zato več.

Prvi je ta, da vedno več ljudi išče partnerja samo zato, da bi se z njim lahko pokazali pred prijatelji, ali pa zato ker bi zveza pomenila večje materialno ugodje. Takšni ljudje preprosto ne razmišljajo o ljubezni. Svojega partnerja imajo samo za okras, da so videti bolj pomembni in posledično postanejo bolj popularni.
Drugi razlog pa je v tem, da ljudje postajamo nekakšni roboti. Ne zdi se nam več potrebno povedati svojih čustev, saj imamo za to razne spletne strani, kjer lahko čustva izrazimo, brez da bi osebo pogledali v oči. Mislim da če na nekem forumu napišemo, da imamo osebo najraje na svetu, ni enako kot pa če to naredimo osebno. Tu ne gre samo za ‘izpoved ljubezni’ svojim partnerjem. Vse skupaj je veliko večji problem, saj niti svojim staršem, ki so nam podarili življenje nismo sposobni reči da ju imamo najraje na svetu. Tudi svojemu prijatelju ali prijateljici ne moremo povedati, da smo jim hvaležni zato ker so z nami na vsakem koraku, pa naj bo ta dober ali pa slab.

Mislim, da ljudje preprosto ne upamo reči rad/a te imam. Ta stavek ljudem okoli nas razodane naša čustva, pokaže jim da smo ranljivi. In to je stvar, ki je danes ne želi kazati nihče. Prav tako mislim, da je za nas najbolje, da vsake toliko časa ljudem okoli sebe povemo kako pomembni so za nas. Če ne drugega, jim sporočimo, da so nepogrešljivi in da jih potrebujemo ob sebi ter da nam pomenijo največ na celem svetu. Torej, dragi moji… Če tega v kratkem še niste storili… Stopite do svojih staršev, bratov in sester, fanta ali punce, moža ali žene, starih staršev, najboljših prijateljev in jim povejte, da jih imate radi.

Lara

Brez predsodkov!

660789d03f81885967fcd7377ee4c2c0

Veliko ljudi ima danes predsodke, ki pa so neutemeljeni in prevzeti od drugih. Seveda to ni prav in vsi bi morali pomisliti na to, kakšno krivico delamo tistim, ki jih s predsodki prizadanemo.

Rodimo se brez predsodkov. Kot majhni otroci ne pomislimo na to, da je nekdo, ki ima drugačno barvo kože ali govori drugačen jezik od našeg,a manj vreden od nas ali celo čudaški. S sporazumevanjem pa predsodke prevzamemo od naših staršev, starih staršev in vrstnikov. Družba nas ‘nauči’ tega, da so ljudje, ki imajo drugačno barvo polti, ki govorijo drug jezik, ki verujejo v drugo vero, ki so drugače spolno usmerjeni, slabši oziroma bolj čudaški od nas samih. Skozi osnovno šolo in gimnazijo nam seveda želijo to mnenje spremeniti, a je takrat že prepozno. Ljudje imajo neutemeljene predsodke, katerih ne bi spremenili za nič na svetu. Vse skupaj je seveda zelo nezrelo in nepotrebno. Vsi ljudje smo si enaki. Vsi smo iz mesa in krvi. Tu ni izjem. Ni pomembna naša barva kože. Ni pomembno naše verovanje ali prepričanje. Ni pomemben jezik, ki ga govorimo. In ni pomemben spol sočloveka v katerega se zaljubimo. Navsezadnje smo vsi enaki. Vsi imamo čustva in vsi smo lahko prizadeti in izobčeni iz družbe zaradi njenega prepričanja. Marsikatero življenje je bilo oteženo zaradi predsodkov in ljudi, ki so premalo razmislili o posledicah govorjenja neumnih stvari.

V današnjem svetu so že mnogi dokazali, da predsodki ne držijo. Mnogi so se uprli neutemeljenemu razmišljanju in pri tem tudi uspeli. Vendar ima na žalost še vedno preveč ljudi pomisleke glede enakosti. Tem ljudem se očitno ne da dokazati da se motijo in celo življenje bodo živeli v zmoti ter bili prikrajšani za marsikatero dobro izkušnjo.

Lara

Iz generacije v generacijo

logo

Od starejših ljudi se lahko marsikaj naučimo. Moramo jim le prisluhniti in začeli nam bodo govoriti o svoji preteklosti, o svojih izkušnjah in nam skozi le te dajali nauke za življenje. V prostem času opravljam prostovoljno delo v domu za ostarele in vem, da gospe in gospodje v domu komaj čakajo, da nam začnejo pripovedovati svoje zgodbe.

Zelo velikokrat se pogovarjam z gospo, ki je stara okoli 90 let. Že res, da večkrat pove eno in isto stvar, vendar vsakič, ko se vidimo doda še neko malenkost, ki pripomore k razumevanju njene zgodbe. Nas prostovoljce uči, da ne smemo nikoli oceniti ljudi po tem kako izgledajo ali kaj govorijo v javnosti. Pravi, da jih moramo vedno najprej spoznati in jih razumeti, šele na to pa oceniti. Prav tako nam govori o tem, naj se ne ukvarjamo z življenji drugih. Ne smemo opravljati ljudi okoli sebe. Vedno je treba najprej pomesti pred svojim pragom, v tuje stvari pa se nimamo pravice vmešavati. Zadnja stvar, ki pa nam jo ves čas zelo poudarja pa je, da se moramo potruditi in v življenju najti srečo in ljubezen, ter življenju dati smisel. Ona sama ni nikoli imela priložnosti deliti življena z osebo, ki bi jo imela zares rada, saj so ji fanta, v katerega je bila zaljubljena ubili v vojni. Zato pa toliko bolj to želi nam. Želi, da bi bili v življenju srečni, da bi uživali dokler smo še mladi in da ne bi nikoli pozabili, kako pomembno je imeti rad svoje bližnje.

Vsakič, ko jo srečam na hodniku doma, se rada vsedem zraven nje, saj vem da mi bo polepšala dan s svojo pozitivno energijo in trudom, da nam pove čim več koristnih nasvetov, ki nas bodo spremljali skozi življenje. Zato mislim, da bi se moral vsak potruditi in prisluhniti starejši osebi, naj bo to babica, dedek ali pa neznanec iz doma za ostarele. Čeprav znajo včasih biti čudaški starčki, nam želijo le najboljše.

Lara

Malo drugače…

297_1

Danes bo ta blog malo drugače – kuharsko obarvan. Odločila sem se, da pripravim testenine z bučkami in piškote iz ovsenih kosmičev.

Bučke vsebujejo veliko vitaminov in mineralov, poleg tega pa je njihova kalorijska vrednost zelo nizka. Zato so zelo primerna hrana poleti.

Sestavine, ki jih potrebujemo za pripravo obroka za 4 osebe:

  • 4 srednje velike bučke
  • 400 – 500 g testenin (jaz sem uporabila farfalle)
  • 4 jajca
  • 1/2 čebule
  • 1 dl vode
  • olje
  • sol
  • poper
  • bazilika
  • parmezan

Bučke prerežemo na pol, jih očistimo in naribamo. Sesekljamo čebulo in jo prepražimo na olju, da postekleni. Dodamo naribane bučke, solimo in popramo ter zalijemo z vodo in pustimo, da se bučke podušijo in da izpari voda.
Medtem zavremo vodo, solimo in skuhamo testenine al dente. Ko so kuhane, jih stresemo v lonec z bučkami, dobro premešamo ter polijemo s stepenimi jajci. Nad majhnim ognjem mešamo še toliko časa, dokler jajca ne zakrknejo. Serviramo na krožnike in potresemo z baziliko ter  parmezanom.

Takole je videti končni izdelek

Takole je videti končni izdelek

Za sladico pa sem pripravila ovsene piškote. Ovseni kosmiči znižujejo raven holesterola, pomagajo pri izgubljanju odvečne teže in so dobri za skrb kože.

Sestavine, ki jih potrebujemo:

  • 100 g zmehčanega masla
  • 50 g rjavega sladkorja
  • 50 g belega sladkorja v prahu
  • 1 jajce
  • 1 žlička limoninega soka
  • 75 g gladke moke
  • 1/2 žličke pecilnega praška
  • 100 g ovsenih kosmičev

Pečico segrejemo na 180 stopinj Celzija. Pekač dobro namastimo z maslom ali pa ga prekrijemo s papirjem za peko.
V skledi z električnim mešalnikom penasto umešamo sladkor in maslo. Dodamo jajce in limonin sok ter vse skupaj še enkrat dobro premešamo. Na koncu vmešamo še moko s pecilnim praškom in ovsene kosmiče.
Na pripravljen pekač v kupčkih nalagamo zvrhane žličke mase. Pri tem pazimo, da jih rahlo sploščimo. Pekač potisnemo v ogreto pečico in pečemo 12 minut.
Pečeni piškoti so sprva nekoliko mehki, ko pa se bodo ohladili, bodo postali krhki in hrustljavi.

IMAG0823

Takole izgledajo

Pa dober tek 😉

Die with memories, not dreams

4250

Vsak od nas ima sanje. Ene od njih so lažje, druge težje izvedljive. Koliko pa smo pripravljeni tvegati za njih, je odvisno od nas samih.
Jaz mislim, da bi morali za svoje cilje, ne glede na to kako visoko smo si jih zadali, narediti vse. Vse kar je v naši moči bi morali usemriti k določenemu cilju, saj je le to pot do zadovoljstva in posledično sreče. Ob tem, ko usmerjamo vso energijo v to, da bi dosegli kar želimo, pa velikokrat naletimo na ovire.
Naletimo na ljudi, ki nam govorijo naj se postavimo na realna tla in si zastavimo cilje, ki jih bomo lažje dosegli. Mislim, da takšnih ljudi ne bi smeli poslušati. Če si nekaj zadamo in smo pripravljeni veliko žrtvovati za to stvar, potem bi morali poskusiti. Navsezadnje poskusiti ni greh.In že to, da smo si upali poskusiti pomeni, da smo na pol poti do želenega cilja.
Seveda pa na tej poti ne naletimo samo na ovire. Veliko ljudi okoli nas nam želi tudi stati ob strani in nas podpirati na vsakem koraku. To so ljudje, na katere se lahko zanesemo in kateri nam nudijo oporo v težkih trenutkih. Vedno je ob sebi lepo imeti nekoga, ki ti bo ponudil roko, ko jo boš potreboval.
Eden od rekov, ki se jih trudim držati je ‘die with memories, not dreams’. Zakaj? Ker mislim, da če ne poskusimo stvari, ki si jih zelo želimo, ne bomo nikoli vedeli, kaj smo zamudili, oziroma bomo to izvedeli šele takrat, ko bo že prepozno.

Lara

We will all laugh at gilded butterflies

970450901 Dandanes vse preveč ljudi pazi samo na njihovo zunanjost. Vse več je takšnih, ki izbirajo svoje prijatelje po zunanjem videzu, po tem koliko denarja imajo, kako uspešni so v svojem življenju itd. Pa je to res najpomembnejša stvar? Je res najbolj pomembno to, da si uspešen, služiš veliko denarja, izgledaš popolno? Kje so tiste vrednote, ki so bile spoštovane ne dolgo časa nazaj? Kje so poštenost, prijaznost, sočutje, pomoč sočloveku?  Mislim, da so se vse te vrednote skozi leta izgubile zaradi preobremenjenosti ljudi. Vsi si želijo živeti lagodno življenje, zato pa morajo seveda biti uspešni. Nekateri bi za svojo uspešnost naredili vse in mislim, da je to problem v današnji družbi. Preveč se oziramo sami nase in premalo mislimo na druge. Preveč se ukvarjamo s svojo zunanjostjo, premalo pa z našo notranjostjo. Vse več je sebičnih ljudi, ki si želijo zase cel svet, ki bi dali vse, da bi bili boljši od drugih in to seveda ni dobro.  Shakespearova misel – ‘we will all laugh at gilded butterflies’ pomeni prav to. Nekega dne se bomo smejali izumetničenim, narejenim, pozlačenim ljudem. Nekega dne se bomo vsi zamislili, kakšen bi bil svet brez sebičnosti, prevelike tekmovalnosti itd. Takrat se bomo začeli smejati, saj bomo ugotovili kako zelo smo se motili in koliko stvari smo naredili narobe. Vendar utegne biti za večino že prepozno, da bi stvari popravili, saj so že zapravili vse priložnosti pri svojih prijateljih, družini in znancih.

Lara