6.

f489

Čudno. Že dva dni nisem imela sanj. Postajala sem vedno bolj razdražljiva in slabe volje. Nikoli prej se mi ni zgodilo, da bi ostala brez mojih sanj. Počutila sem grozno, saj nisem vedela zakaj se vse skupaj dogaja. Bili sta dve možnosti. Prva je, da mi je zmaj dal čas za razmislek in me ne bo poklical nazaj v deželo, dokler ne najdem pravega odgovora. Druga možnost pa je, da že v naprej ve moje odgovore in me zato, ker so nepravilni, noče več spustiti v deželo. To pomeni, da sem izgnana in ta možnost mi ni prav nič všeč. Ker nisem hotela ostati brez sanj, sem se odločila, da bom še danes našla odgovore na vprašanja. Zaprla sem oči in začela razmišljati.

Kaj želim postati ko bom velika? To je prvo vprašanje. Ne zdi se mi težko. Od vedno si želim postati učiteljica. Rada bi učila majhne otroke in jim povedala kaj je prav in narobe. Rada bi jih vzgojila v boljše ljudi. Ko sem to omenila mami, se je začela smejati in mi rekla, da stavi, da bom razočarana, ko bom spoznala, da jih ne morem vzgojiti. Pravi, da je to delo staršev. Kaj pa, če ima prav? Kaj če bom res razočarana? Jabolko konec koncev res ne pade daleč od drevesa. Zadnja stvar, ki bi jo hotela je, da bom celo življenje razočarana, ker sem se odločila, da bom učiteljica in bila pri tem tako naivna, da sem mislila, da bom dejansko lahko kaj spremenila. Kaj torej želim postati ko bom velika? Medtem, se mi je v glavi že pojavilo naslednje vprašanje. Kaj ti je najpomembnejša stvar v življenju? Veliko otrok bi reklo moja mami ali moj oči. Jaz pa ne vem. Je veliko stvari, brez katerih ne bi zmogla skozi življenje. Kljub temu, da ne govorimo veliko, sta mi starša vseeno edina opora v težkih časih. Čeprav imam občutek, da se jima ne ljubi ukvarjati s problemi najstnice vem, da ko jima bom želela kaj povedati, da bosta poslušala, pa tudi če ne z veseljem. Vendar je moja opora tudi dežela v katero hodim v sanjah. Tudi brez nje nebi mogla živeti. Tam imam prijatelje, ki me poslušajo. Ne zanima me ali so resnični ali izmišljeni. Vseeno lahko govorim z njimi in imam ob tem občutek, da me razumejo. Kaj mi je torej najpomembnejša stvar v življenju? Iskreno povedano… niti sanja se mi ne. V obupu, ker nisem mogla najti odgovorov, so mi v oči stopile solze. Obrisala sem si jih in začela razmišljati še o zadnjem vprašanju. Kaj je življenje? Kolikor vem, je to vse kar je okoli nas. Vse je življenje. To, da hodimo okoli, se pogovarjamo, mislimo, slišimo, vidimo in čutimo, to so čudeži življenja. Rekel je, da je to vprašanje najtežje. Zakaj? Nanj sem najprej našla odgovor. Mogoče to ni popoln odgovor? Kaj manjka?

Obupala sem nad iskanjem odgovorov. Realnost mi res ni bila všeč. Če bi bila zdaj v sanjah, bi mi morda lahko kdo pomagal. Odločila sem se, da bom še enkrat poskusila vstopiti v deželo. “Preden zaspim, lahko še malo premislim glede odgovorov,” sem dejala, a še preden sem začela razmišljati o tem, kaj želim postati, sem zaspala.

Advertisements

5.

Furioso_dragon-13-Tudi danes je bilo vse drugače. Namesto sredi gozda sem se znašla pred ogromno jamo. Sklepala sem, da je to jama, v kateri se nahaja star, moder zmaj. Ignacij mi je rekel, da mi bo zmaj postavil tri vprašanja, ki ne bodo lahka. To mi je povzročalo velike skrbi. Že kar nekaj časa namreč hodim v to deželo v sanjah in do zdaj še nisem videla nobenega meni podobnega. Vsa bitja, vsi prebivalci te dežele, imajo neke nadnaravne sposobnosti, ali pa bi v pravem svetu veljali za spake. Če nisem srečala nobenega meni podobnega sklepam, da nas je navadnih smrtnikov tukaj zelo malo. Če bi mi zmaj zaradi nepravilnih odgovorov prepovedal vstop v deželo, bi izgubila moje sanje. Izgubila bi edini kraj, kjer lahko spremenim nekaj slabega v dobro. V pravem svetu, v mojem življenju imam občutek, da ne glede na to koliko se trudim spremeniti stvari na boljše, mi ne bo nikoli uspelo. Pri nas doma se starša neprestano kregata. Karkoli jima rečem, je narobe, tako da večino časa sploh ne govorimo. Ko pridem v šolo, starejši fantje pretepajo mlajše, popularna dekleta zaničujejo ostale deklice in če v zvezi s tem karkoli rečem, izpadem kot najslabša oseba na šoli. Pravzaprav bi lahko rekla, da nimam nobenih prijateljev. Nimam nikogar, ki bi mu lahko zaupala moje probleme in nikogar, ki bi mi stal ob strani in me poslušal. Tudi kadar poskušam koga osrečiti, se ne zmenijo za to. V deželi pa je popolnoma drugače. Z vsemi bitji lahko delim karkoli mi leži na duši. Imam moč, da jim pomagam, da jim stojim ob strani in dajem jim novo upanje. V deželi lahko prebivalcem nudim vse, kar meni v realnem svetu manjka. In zato je ta dežela vse kar imam. Zvečer komaj čakam, da zaspim, saj vem, da bom nekomu polepšala dan. Pa čeprav se vse skupaj dogaja v sanjah.
Ta dežela je zadnja stvar, ki sem jo želela izgubiti, zato sem se opogumila in stopila v jamo. “Pozdravljena Livija.” me je nagovoril glas. “Vedel sem, da boš prišla. No, stopi bliže.” Stopila sem v notranjost jame in zagledala ogromnega zmaja. Bil je tako mogočen, da bi se ga ustrašil vsak, ki bi ga srečal. Imela sem široko odprta usta in komaj sem dihala. Bilo me je tako strah, da si nisem upala niti premakniti. “Ne boj se me.” je rekel. “Če bi ti želel škodovati bi to storil že, ko si bila na poti.” Po teh besedah sem se malo sprostila in spet normalno zadihala. “Vem, da ti je Ignacij že povedal, da sem star in pameten. Ni pa ti povedal, da vem kakšna prihodnost čaka to deželo in tebe. Vem praktično vse, tako da me ne moreš pretentati. Postavil ti bom tri vprašanja, na katere mi boš odgovarjala naslednič ko se vidiva. Do takrat pa ti bom dal čas za premislek. Če mi boš na vprašanja odgovorila pravilno, boš dobila medaljon in z njim boš lahko naredila karkoli želiš. Če pa bodo odgovori napačni, ti bo od te dežele ostal le star spomin. Si vse skupaj razumela?” “Sem.” sem odgovorila.
“No, potem ti lahko povem vprašanja. Prvo vprašanje je sledeče: Kaj želiš postati, ko boš velika? Ne pozabi, da vem kaj boš postala in moraš dobro premisliti kaj boš odgovorila. Drugo vprašanje je: Kaj ti je najpomembnejša stvar v življenju? In zadnje vprašanje, ki pa je najtežje je: Kaj je življenje?” Naredil je kratek premor, nato je dejal: “Še enkrat te moram spomniti, da poznam odgovore na vprašanja in da vprašanja niso lahka, čeprav se ti tako zdi. Moj edini nasvet zate pa je: pričakuj nepričakovano. Naslednjič, ko se vidiva, pričakujem dobre odgovore Livija. Ne razočaraj me.”
Še preden sem mu lahko odgovorila, sem se zbudila.

4.

thumb

Danes je bilo vse skupaj drugače. Znašla sem ob reki, na ovinku po katerem sem prejšnjič prišla do siren. “Čudno. Nikoli se še nisem znašla drugje kot na razpotju poti.” sem dejala sama pri sebi. Nato sem se spomnila, da mi je Nia naročila, da ne smem izgubljati časa. Nisem iskala vzroka za pojav na drugem kraju, temveč sem začela teči po poti naprej. Šla sem mimo jezera, ki je bilo prav tako veličastno kot zadnjič, vendar danes tu ni bilo nobene sirene. Nadaljevala sem s potjo, ki pa se je začela rahlo vzpenjati.
Ko sem prišla na vrh hriba, sem zagledala nekakšno vas. Bila je ogromna in prav take so bile tudi hiše v njej. Bile so zelo visoke in široke. Ceste so bile prav tako širše ko običajno. Že na prvi pogled sem lahko ugotovila, da je to vas kiklopov. Dvakrat sem globoko vdihnila in pogumno stopila po poti naprej. Kmalu sem zagledala prvega kiklopa. Bil je velikan, z enim očesom na sredi glave. Nikoli prej nisem videla česa tako strašnega. Gledala sem okoli sebe, če je kje mogoče še kakšna druga pot, vendar je vse kazalo na to, da bom morala naravnost skozi vas. Na levi strani je bil gozd, za katerega vem že iz prejšnjih izkušenj, da ga ni pametno prečkati, na desni strani pa je bila mlaka, ki je bila prav tako neprehodna. Prišla sem do vrat, skozi katera se pride v vas in iz nje. Samo upala sem lahko, da me na drugi strani vasi čakajo enaka vrata in da bo pot do tam lahka. Vendar pa so mi že vrata predstavljala prvi problem. Bila so ogromna in težka. Nikakor jih nisem mogla odpreti sama. Zato sem morala počakati, da bo iz vasi prišel eden od kiklopov in bom medtem lahko smuknila v vas. Po približno dvajsetih minutak čakanja, se je kiklop le odločil priti ven. Ko so se vrata začela zapirati sem hitro stekla in tako prišla v vas.
Poskušala sem biti neopazna. Hodila sem tik ob stenah hiš in kadar je prišelmimo kak kiklop, sem se hitro skrila v kakšno grmovje ali pa za vogal hiše. Bila sem že skoraj na polovici vasi, ko je nekaj za mano zaropotalo. Bil je kiklop, vendar je bil še otrok. Kljub temu, da je bil najverjetneje mlajši od mene je bil dvakrat večji in seveda sem se ga ustrašila. Otrok je začel na ves glas jokati, jaz pa se nisem imela časa skriti, saj so hitro prihiteli njegovi starši. Zagledali so me, me zgrabili in nesli v nekakšno kletko na trg. Tam so me pustili čakati kakšno uro, nato pa je prišel kiklop, ki je bil od vseh kar sem jih danes videla, najbolj grozen.
Videlo se je, da se ga vsi v vasi bojijo. Spregovoril je z globokim glasom: “Kaj hočeš od nas? Po kaj si prišla?” Bilo me je strah, vendar sem vedela, da mu moram odgovoriti. ” Vašo vas moram samo prečkati, saj je na poti do medaljona, ki ga želim dobiti.” sem rekla. “Kaj ti bo medaljon?” me je vprašal. “Z njim lahko rešim svoje prijatelje.” sem mu odgovorila. “Imaš prijatelje?” je vprašal. Pokimala sem mu v odgovor. “Čudno.” je dejal. “Povej mi, kako se nam boš odkupila za vdor v našo vas in spustili te bomo naprej.” “Ime mi je Livija. Kako je ime tebi?” sem poskušala zavlečevati. “Jaz sem Sergej. Nisi mi odgovorila na vprašanje Livija. Ne preizkušaj moje potrpežljivosti. Sicer pa sem vesel, da si tu. Nam vsaj ni dolgčas.” “Ne. Ne bom preizkušala tvoje potrpežljivosti. Prav tako pa ne morem ostati dolgo in vam krajšati časa. Res moram hitro naprej. Imam pa sporočilo za vas… Zelo vas imam rada in tudi cela dežela vas ima rada.” Na tem mestu sem utihnila in upala, da bo to dovolj za nadaljevanje poti. “Oooo kako lepo! Ste slišali vaščani? Vsi nas imajo radi!” se je veselil kiklop. Vsi skupaj so bili tako veseli, da so pozabili name. Opogumila sem se in dejala: ” Sergej, bi me lahko sedaj izpustil. Kajti to deželo, ki vas ima rada moram rešiti in zelo se mi mudi.” “Seveda Livija. Pospremil te bom na drugo stran vasi, od tam pa lahko pot nadaljuješ.” “Hvala.” sem dejala in se mu nasmehnila. Pospremil me je na drugo stran vasi in mi zaželel vso srečo pri reševanju dežele. Stopila sem skozi vrata in se zbudila.

3.

something-like-a-mermaid-micketo-24872730-1200-886

Kot ponavadi sem se znašla na razpotju poti. Počasi sem začela hoditi, prišla do jase in se na njej ustavila. Danes so bile cvetlice na njej še posebej lepe in so še posebej lepo dišale. Pomislila sem na mojo današnjo nalogo. Prve varuhinje medaljona so sirene. Spomnila sem se Ignacijevih besed. Rekel je, da če bom sirenam naklonila pozornost in jim dala kakšno malenkost, me bodo pustile naprej. Odločila sem se, da jim naberem šopek teh prečudovitih rož. Izbrala sem cvetlice rožnate in vijolične barve. Precej časa sem se zadržala na jasi, šopek pa je postajal čedalje večji. Ko sem končala z nabiranjem rož, sem se odpravila naprej. Že sem bila mimo potočka in že lep čas sem hodila vzdolž reke. Ponovno so me obdajali pusti travniki. Vendar siren ni bilo nikjer. Nikoli jaz ne iščem bitij, vedno bitja poiščejo mene. Pričenjalo me je skrbeti, saj sem hodila že dolgo časa, siren pa ni bilo nikjer. Tudi nikogar drugega ni bilo, ki bi ga lahko prosila za pomoč.
Kar na enkrat pa je pot vzdolž reke ostro zavila na desno. Tako daleč nisem bila še nikoli. Postalo me je strah, vendar sem kljub temu nadaljevala. Čez nekaj časa sem prišla do ogromnega jezera. Bilo je temno modre barve in tako veliko, da se ni videlo kje se konča. Obdajala so ga drevesa, med katerimi so rastli številni grmički. Vse skupaj je bilo čudovito. Na obrežju jezera sem opazila sirene. Bilo jih je pet in bile so prelepe. Imele so dolge lase in rep, ki je bil raznih barv, njegove luske pa so se lesketale. Previdno sem stopila bliže. Ena od njih me je zagledala in se nasmehnila. Imela je prečudovit nasmeh. Nasmehnila sem se nazaj in začela govoriti: “Pozdravljene. Moje ime je Livija. Iščem medaljon in slišala sem, da ste ve prve varuhinje le tega.” “Prav si slišala.” mi je odgovorila sirena, ki me je prva opazila prihajati. “Kako nas boš prepričala, da si zaslužiš pot naprej, do medaljona?” Globoko sem vdihnila in se nasmehnila. “Niste mi povedale svojih imen.” Želela sem se bolje spoznati z njimi in to je bil dober začetek pogovora. Spet je spregovorila ista sirena kot prej: “Jaz sem Nia. To pa so Nikol, Najla, Nateja in Neila.” “Ste sestre?” sem vprašala. “Da. Zdaj pa je čas, da se nehaš izmikati. Odgovori na moje vprašanje!” Bila je razdražena. Postalo me je zelo strah. Šopek mi je skoraj padel iz rok, tako zelo sem se je ustrašila. Zbrala sem pogum in stopila čisto blizu njih. Pomolila sem jim šopek in čisto potihem dejala: “Želim biti vaša prijateljica.”
Vseh pet siren se je široko nasmehnilo. Nia je vzela šopek h sebi in ga poduhala. “Čudovit je!” je rekla. Vse skupaj so rekle v en glas: “Hvala ti.” Nikol mi je z roko nakazala naj pridem bliže. Stopila sem do nje, ona pa me je objela in mi na uho šepnila: “Bravo punčka, izkazala si se. Nekaj imam zate.” V roko mi je stisnila bakren prstan s sinje modrim kamenčkom. “Na poti ti bo prišel prav, zato ga imej ves čas pri sebi.” je rekla. Spet je začela govoriti Nia: “Čestitamo.” Vzela si je kratek odmor in me pogledala globoko v oči ter se mi nasmejala. “Prepričala si nas, da si zaslužiš iti naprej po poti do medaljona. Vendar zapomni si. Pot je dolga, nikar ne izgubljaj časa.” “Ne bom.” sem odvrnila in se ponosno nasmehnila. “Potem pa pojdi. Srečno!” je dejala in vseh pet siren je odplavalo stran. Še zadnjič sem pogledala na jezero in se odpravila po poti naprej. Nato sem se zbudila.

2.

125741

Znova sem se znašla na razpotju poti. Takoj sem pričela hoditi. Prišla sem do jase, ki je bila tudi danes polna prelepih cvetlic, ustavila sem se za trenutek, da sem uživala v prizoru. Nato sem se odpravila proti potočku in nadaljevala pot do reke. Tokrat Melanije ni bilo. To pomeni, da mi je povedala vse kar je morala in da se naslednjič vidimo, ko bo imela zame novo zgodbo. Začela sem hoditi vzdolž reke. Okolica je bila pusta. Nikjer ni bilo nobenih rož, dreves ali grmičkov. Povsod le pusti, obširni travniki. Po dolgem času hoje, sem v daljavi zagledala silhueto. Ko sem prišla bližje, sem že razločno videla majhnega možička. Postalo mi je jasno, zakaj moram vedeti njegovo ime, če želim govoriti z njim. Ignacij je bil škrmuc, oziroma škratek. Ti so znani po tem, da so majhni in zelo muhasti ter zviti. Za njihovo pozornost rabiš poznati eno njihovo lastnost (ime, najljubšo jed, najljubšo barvo itd.). V zameno za svoje informacije pa vedno želijo uslugo.
“Ignacij!” sem ga nagovorila. Obrnil se je in me pozorno gledal. Tudi jaz sem si ga ogledala. Imel je temne kratke lase in velike rjave oči. Po krajšem premoru, ko sem bila prepričana, da imam pridobljeno njegovo pozornost, sem nadeljevala: “Melanija me pošilja. Pravi, da mi moraš povedati nadaljevanje zgodbe.” Počasi in odločno mi je odgovoril z globokim glasom: “Ja, ja… Vem kaj ti moram povedati. Pridi, sprehodiva se.” Sledila sem mu in začel je pripovedovati. “Osnovno zgodbo že poznaš. Jaz pa ti bom povedal kako priti mimo treh čuvajev medaljona. Najprej boš naletela na sirene. Kot vrjetno že veš, so to hčerke grškega boga rek. So zelo nevarne in zvite, s čudovitim petjem pa privabijo mornarje. Če boš prišla do njih in jim pokazala, da si njihova prijateljica, jim naklonila malo pozornosti in jim podarila kakšno malenkost, te bodo takoj spustile naprej. Vse kar jim v življenju manjka, je malo pozornosti.” Ustavil se je za trenutek, da si oddahne. Nato je nadaljeval: “Nato te čakajo kiklopi. V naši deželi jih je malo, zato morda še nikoli nisi slišala zanje. To so velikani z enim očesom na sredi čela. Če se le da, se jih izogibaj. Zelo hitro namreč spreminjajo svoje obnašanje. Najprej bodo jezni, ker si prišla, v naslednjem trenutku pa bodo veseli nove družbe. Če ti ne uspe biti neopazna in te ujamejo, jim povej, da jih imaš rada. Če to še ne bo dovolj, jim povej, da jih ima cela dežela rada in morali bi te spustiti naprej. Kiklopi so najlažja ovira. Imajo občutek, da jih vsi sovražijo, ker so tako veliki. S tem, ko jim boš povedala, da jih imaš rada, jih boš tako razveselila, da bodo pozabili, da te nebi smeli spustiti naprej.” Zopet se je ustavil. Pogledal me je in na drobno kimal. Nato je spet začel: “Zadnji varuh pa je zmaj. Ta bo najtrši oreh. Star je več kot petsto let in je zelo moder. Postavil ti bo tri vprašanja, na katere boš morala odgovoriti. Če bodo odgovori pravilni, ti bo dal medaljon, če ne, pa boš imela za vedno prepoved vstopa v našo deželo. Ne znam ti povedati, kakšna bodo vprašanja, a zagotovo ne bodo lahka.”
Tu je prenehal z govorjenjem in iztegnil roko, ter pokazal na mošnjiček, ki sem ga imela zavezanega okoli pasu. Sploh nisem opazila, da ga imam. Vedela pa sem, da je to plačilo za njegov odgovor. Podala sem mu ga in takoj ga je odprl. Mošnjiček je bil poln gozdnih jagod. Zasmejala sem se, on pa je rekel, da jih je ob reki zelo težko najti. Nato sem se zbudila.

1.

tamara bizjak-travnik (5)

Znašla sem se sredi gozda.
Vedno se začne na istem mestu. Na razpotju dveh poti. Znajdem se tam, oblečena v temno zeleno obleko, ki ima na robovih s črno nitjo izvezene vrtnice. Moji temni lasje so skrbno spleteni v dolgo kito, za vratom pa nosim ogrlico, ki mi jo je podarila babica. Na tanki zlati ketni visi obesek s podobo keltskega križa. Le ta predstavlja most oziroma prehod med nebesi in zemljo, človeškim in božanskim, fizičnim in duhovnim. Krog na sredini je simbol neskončnosti in večne duhovne ljubezni. Ko mi je babica podarila ogrlico, mi je bilo trinajst let. Rekla je, da bom nekega dne razumela njen pomen in jo znala pametno uporabiti.
Stojim na razpotju in se odločam, katero pot bom izbrala. Vedno izberem isto. Tisto, ki vodi do prelepe jase. Do jase se pride po nekaj minutah hoje, na njej pa so ne glede na letni čas prečudovite cvetlice, ki omamno dišijo. Ob robu jase teče manjši potoček; če hodiš ob njem, kmalu prideš do reke, v katero se steka. Ob reki se gozd konča. Od tu naprej se razprostirajo zeleni travniki. Na teh travnikih ni nobenih cvetlic. So prazni, pusti. Ob reki me vedno čaka rusalka po imenom Melanija. Rusalke so vodne vile, ki imajo čudovito kožo, kot porcelan. Imajo zelo dolge, prelepe lase, oblečene pa so v prosojne obleke iz megle in zelo lepo pojejo. S svojo lepoto in glasom pa začarajo mimoidoče. Melanija je moja prijateljica. Nanjo se lahko vedno zanesem in vem, da me nebi nikoli na svetu začarala, zato ji zaupam.
“Pozdravljena,” me ogovori z nežnim glasom. ” Danes imam novo zgodbo zate.” Vsedem se zraven nje in jo pozorno poslušam. ” Nekega mrzlega majskega večera, se je Roberto, čarovnik iz oddaljenega mesta odločil, da bo našel medaljon, s katerim lahko zavlada celotni pokrajini, ki sega daleč na okoli. Odpravil se je na pot. Do medaljona je vodila le ena pot. Na tej poti pa je mogel mimo siren, mimo kiklopov in mimo zmaja. Vse tri ovire je uspešno premagal in nihče ne ve kako. Prišel je do medaljona , ga vzel in zavladal pokrajini. Bil je nepravičen vladar. Vendar mu usoda ni bila naklonjena. Umrl je zelo mlad, komaj sedem let po osvojitvi medaljona. Ob lastnikovi smrti pa se medaljon vrne na svoje prejšno mesto, v varstvo siren, kiklopov in zmaja.” Melanija se je za trenutek ustavila in si oddahnila. Potem je nadaljevala: ” Zdaj po dvanajstih letih od njegove smrti, pa smo ugotovili, da je imel sina. Sin je star petnajst let, toliko kot ti Livija. Slišal je zgodbo o svojem očetu in želi ga naslediti. Želi biti naslednji vladar naše pokrajine. To je lahko zelo nevarno za nas prebivalce. Moraš ga ustaviti.” Tu se je začel del, za katerega sem vedela, da ga moram še posebej pazljivo poslušati. Dala mi je napotke: ” Hodi ob reki, dokler ne srečaš prijaznega starejšega gospoda. On ti bo podal nadaljna navodila. Ime mu je Ignacij. Njegovega imena ne smeš pozabiti, sicer ne bo hotel govoriti s tabo.” Poljubila me je na čelo in rekla, naj bom previdna.
Negotovo sem se odpravila vzdolž reke in si rekla, da tokrat pot ne bo tako nevarna. Nato sem se zbudila.