3.

Kot ponavadi sem se znašla na razpotju poti. Počasi sem začela hoditi, prišla do jase in se na njej ustavila. Danes so bile cvetlice na njej še posebej lepe in so še posebej lepo dišale. Pomislila sem na mojo današnjo nalogo. Prve varuhinje medaljona so sirene. Spomnila sem se Ignacijevih besed. Rekel je, da če bom sirenam naklonila pozornost in jim dala kakšno malenkost, me bodo pustile naprej. Odločila sem se, da jim naberem šopek teh prečudovitih rož. Izbrala sem cvetlice rožnate in vijolične barve. Precej časa sem se zadržala na jasi, šopek pa je postajal čedalje večji. Ko sem končala z nabiranjem rož, sem se odpravila naprej. Že sem bila mimo potočka in že lep čas sem hodila vzdolž reke. Ponovno so me obdajali pusti travniki. Vendar siren ni bilo nikjer. Nikoli jaz ne iščem bitij, vedno bitja poiščejo mene. Pričenjalo me je skrbeti, saj sem hodila že dolgo časa, siren pa ni bilo nikjer. Tudi nikogar drugega ni bilo, ki bi ga lahko prosila za pomoč.
Kar na enkrat pa je pot vzdolž reke ostro zavila na desno. Tako daleč nisem bila še nikoli. Postalo me je strah, vendar sem kljub temu nadaljevala. Čez nekaj časa sem prišla do ogromnega jezera. Bilo je temno modre barve in tako veliko, da se ni videlo kje se konča. Obdajala so ga drevesa, med katerimi so rastli številni grmički. Vse skupaj je bilo čudovito. Na obrežju jezera sem opazila sirene. Bilo jih je pet in bile so prelepe. Imele so dolge lase in rep, ki je bil raznih barv, njegove luske pa so se lesketale. Previdno sem stopila bliže. Ena od njih me je zagledala in se nasmehnila. Imela je prečudovit nasmeh. Nasmehnila sem se nazaj in začela govoriti: “Pozdravljene. Moje ime je Livija. Iščem medaljon in slišala sem, da ste ve prve varuhinje le tega.” “Prav si slišala.” mi je odgovorila sirena, ki me je prva opazila prihajati. “Kako nas boš prepričala, da si zaslužiš pot naprej, do medaljona?” Globoko sem vdihnila in se nasmehnila. “Niste mi povedale svojih imen.” Želela sem se bolje spoznati z njimi in to je bil dober začetek pogovora. Spet je spregovorila ista sirena kot prej: “Jaz sem Nia. To pa so Nikol, Najla, Nateja in Neila.” “Ste sestre?” sem vprašala. “Da. Zdaj pa je čas, da se nehaš izmikati. Odgovori na moje vprašanje!” Bila je razdražena. Postalo me je zelo strah. Šopek mi je skoraj padel iz rok, tako zelo sem se je ustrašila. Zbrala sem pogum in stopila čisto blizu njih. Pomolila sem jim šopek in čisto potihem dejala: “Želim biti vaša prijateljica.”
Vseh pet siren se je široko nasmehnilo. Nia je vzela šopek h sebi in ga poduhala. “Čudovit je!” je rekla. Vse skupaj so rekle v en glas: “Hvala ti.” Nikol mi je z roko nakazala naj pridem bliže. Stopila sem do nje, ona pa me je objela in mi na uho šepnila: “Bravo punčka, izkazala si se. Nekaj imam zate.” V roko mi je stisnila bakren prstan s sinje modrim kamenčkom. “Na poti ti bo prišel prav, zato ga imej ves čas pri sebi.” je rekla. Spet je začela govoriti Nia: “Čestitamo.” Vzela si je kratek odmor in me pogledala globoko v oči ter se mi nasmejala. “Prepričala si nas, da si zaslužiš iti naprej po poti do medaljona. Vendar zapomni si. Pot je dolga, nikar ne izgubljaj časa.” “Ne bom.” sem odvrnila in se ponosno nasmehnila. “Potem pa pojdi. Srečno!” je dejala in vseh pet siren je odplavalo stran. Še zadnjič sem pogledala na jezero in se odpravila po poti naprej. Nato sem se zbudila.